Anksioznost in druge stiske pri najtsniku? Začnite z ureditvijo odnosa do telefona
- Jul 27
- 4 min read
Starši najstnikov mi pogosto rečejo: “Moj otrok je v hudi stiski. Z nami nima nikakršnega odnosa, umika se v sobo, nič se mu ne da, v šoli mu gre vedno slabše, težave ima s sošolci in prijatelji, njegova samopodoba je zelo slabaa.” In vse to pogosto tudi drži. Hkrati pa najstnik med pogovorom pove, da slabo spi, je stalno “na preži” zaradi sporočil na telefonu in primerjanja, doma pa se je okoli telefona ustvaril boj za moč. V takem okolju se anksioznost in druge težave hitro okrepijo.
Dobra novica je, da se najstnikom veliko stvari opazno izboljša že ko skupaj uredimo odnos do telefona in način uporabe zaslonov. Ne zato, ker bi bil telefon “vzrok za vse”, ampak ker zasloni pogosto delujejo kot ojačevalec stiske.
Najprej pomembno: telefon ni sovražnik.
Telefon je orodje, ki nam pomaga pri občutku pripadnosti, olajša stik stik z rugimi, zabavo, učenje in počitek. Pri najstnikih sota področja še posebej občutljiva, ker je vrstniška vključenost razvojno zelo pomembna. Problem nastane, ko telefon:
postane edini način umirjanja,
krajša spanec,
prinaša stalno primerjanje,
vzpodbuja k stalni dosegljivosti.
Telo se ob tem težje umiri, misli se hitreje spremenijo v stalno zaskrbljenost in obremenjenost, in najstnik se začne izogibati (šoli, družbi v živo, zahtevnim nalogam).
5 načinov, kako zasloni lahko okrepijo anksioznost (in kaj lahko naredimo doma)
1) Spanec: najmočnejši “tihi” dejavnik
Ko najstnik zvečer “še malo pogleda” po telefonu, se čas pogosto neopazno podaljša. Tudi če zaspi, je spanec lahko bolj plitek. Manj spanja pomeni manj kapacitete za čustveno regulacijo naslednji dan. In to se hitro pokaže kot: več razdražljivosti, več zaskrbljenosti, več izbruhov ali umika, več občutka nemoči.
Kaj pomaga (realno izvedljivo):
telefon ponoči ni v postelji (tudi polni naj se izven sobe ali vsaj izven dosega),
30–60 minut pred spanjem brez “scrollanja”,
dogovor, da se zvečer ne odpira težkih tem po chatu.
2) Primerjanje: “vsi so boljši” in “jaz sem zadaj”
Družbena omrežja so polna lepih, izrednih trenutkov. Najstnik pa živi v realnosti: šola, telo, odnosi, napake. Če je občutljiv, se lahko hitro ujame v primerjanje, sram in skrb, kaj si drugi mislijo.
Kaj pomaga:
skupaj “očistite feed”: mute/unfollow vsebin, po katerih se najstnik počuti slabše,
spodbuda k vsebinam, ki gradijo kompetentnost (hobi, šport, ustvarjanje),
pogovor: “Kar vidiš, ni celotna zgodba.”
3) FOMO in stalna dosegljivost
Najstniki pogosto doživljajo, da morajo biti stalno prisotni: če ne odgovorijo, izpadejo; če ne spremljajo, zamudijo. To je kronična napetost v ozadju.
Kaj pomaga:
dogovor o časovnih “oknih” za sporočila (npr. po učenju, po večerji),
tihe ure ponoči,
normalizacija: “Pripadnost ni enako stalna dosegljivost.”
4) Hitre nagrade in težje prenašanje dolgčasa
Zasloni ponujajo hitre dražljaje. Ko je tega veliko, postane tišina neprijetna. Najstnik težje zdrži dolgčas, učenje ali čakanje.
Kaj pomaga:
“mikro dolgčas” trening: 5–10 minut brez zaslona (sprehod, tuš, pospravljanje, glasba),
dogovor o “pavzi” pred odpiranjem aplikacije: 3 vdihi, potem odločitev.
5) Telefon kot bojno polje v odnosu
Ko se pogovori o telefonu vrtijo okoli kazni, prepovedi in nadzora, se odnos hitro slabša. Najstnik se počuti nerazumljen, starš pa nemočen. Stres v odnosu sam po sebi poveča stisko.
Kaj pomaga:
iz “kontrole” v “sodelovanje”: pravila + razlogi (spanje, šola, počutje),
manj debat v afektu, več dogovorov v miru,
jasen signal: “Na tvoji strani sem. Hkrati pa skrbim za meje.”
Kako prepoznam, da je telefon postal velik problem
Če svojega najstnika prepoznate v več točkah, je smiselno ukrepati:
telefon je prva stvar zjutraj in zadnja zvečer,
brez telefona je prisotna močna razdražljivost ali panika,
spanec se slabša,
več umika od družbe v živo,
več izogibanja (šola, aktivnosti),
več telesnih znakov stresa (napetost, glavoboli, želodec),
doma se večina konfliktov vrti okoli zaslonov.
3-stopenjski plan: pogosto dovolj, da se stiska opazno zmanjša
1) Najprej uredimo spanje
To je največji “multiplikator”. Ko se izboljša spanec, se pogosto izboljša tudi:
toleranca na stres,
razpoloženje,
sposobnost učenja,
in socialna prožnost.
2) Potem naredimo jasen dogovor
Dogovor naj bo kratek in izvedljiv. Primer:
telefon ponoči izven postelje,
1–2 časovni “okni” za družbena omrežja,
brez telefona med obroki,
če pride do kršitve: vnaprej dogovorjena posledica (brez poniževanja).
3) In šele nato iščemo “nadomestila”
Najstnik ne bo zmanjšal zaslonov, če ne dobi ničesar namesto tega. Nadomestila niso “še več obveznosti”, ampak:
stik (krajši, a redni),
gibanje (tudi 10 minut),
občutek kompetentnosti (nekaj, kjer je dober),
in prostor za umirjanje brez ekrana.
Kdaj to ni dovolj (in je smiselno poiskati dodatno pomoč)
Če kljub ureditvi spanja in zaslonov ostajajo:
panični napadi,
samopoškodovalne misli ali vedenja,
izrazito izogibanje šoli,
dolgotrajna depresivnost,
ali resna socialna izolacija,
je smiselno vključiti strokovno podporo. Včasih so zasloni le “vrh ledene gore”, v ozadju pa so anksioznost, perfekcionizem, depresivnost, odnosi ali šolski pritiski.
Ko starši vidite stisko pri najstniku, je razumljivo, da vas zaskrbi. Pogosto pa ni treba začeti pri najtežjih razlagah. Velikokrat je prvi, zelo učinkovit korak ureditev spanja, zmanjšati stalno dosegljivost in iz boja za telefon narediti sodelovanje.
Če želite, lahko začnemo s kratkim starševskim posvetom: pogledamo, kako je pri vas doma, in naredimo realen načrt sprememb, ki ga najstnik lahko zdrži — brez ekstremov in brez občutka, da je “nekaj narobe z njim”.
Viri za dodatno branje
NIJZ: Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih: https://nijz.si/wp-content/uploads/2022/11/uporaba_zaslonov_smernice_za_splet_mali_grayscale.pdf
Pew Research Center (2025): Teens, social media and mental health: https://www.pewresearch.org/internet/2025/04/22/teens-social-media-and-mental-health/
Gov.si: Izberi sebe, ne zaslona: https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/izberi-sebe-ne-zaslona/
Comments